Aleš Kunaver, sin Pavla Kunaverja, staroste slovenskih alpinistov, jamarjev, tabornikov in zvezdoslovcev. Že kot študent na Strojni fakulteti je dosegal priznanja za konstrukcije alpinistične opreme in dobil Prešernovo nagrado za konstrukcijo reševalnega bobna za gorsko reševalno službo. Leta 1959 je dobil zlato medaljo na mednarodnem tekmovanju smučarjev-reševalcev. Preplezal je vrsto težkih smeri v domačih in evropskih stenah. Leta 1959 se je zaposlil v Avtomontaži, tovarni avtobusnih karoserij, najprej kot konstruktor, kasneje pa kot komercialni direktor in si ustvaril družino (žena Dušica in otroci Vlasta, Brigita, Primož).
Leta 1960 je bil član prve slovenske himalajske odprave (Trisul). Naslednje leto se je na poti po Nepalu zagledal v južno steno osem tisočaka Lhotse in jo postavil na obzorje slovenskega alpinizma. Za svoj življenjski cilj si je postavil nalogo: dvigniti slovenski alpinizem v svetovni vrh. Leta 1962 se je s prijateljem Zoranom Jerinom podal na pot po Nepalu, na ogled alpinističnih ciljev za prihodnje jugoslovanske himalajske odprave. Na tej poti je posnel film DEŽELA ŠERP. Prvi korak na poti k temu visokemu cilju se je odigral v domačih gorah. Prvi zimski vzpon naveze Belak-Kunaver-Sazonov čez Čopov steber pozimi 1968, Jeseni 1968 je Aleš vodil prvo slovensko odpravo v Hindukuš, naslednje leto pa na sedem tisočak – Anapurno. Leta 1972 je bil vodja odprave na prvi slovenski osemtisočak – Makalu. Odprava je v južni steni prestopila 8000 m , a tri leta pozneje dosegla tudi vrh te gore. Slovenski alpinizem je tedaj stopil na vrh svetovnega alpinističnega dogajanja. Naslednji cilj je bil Everest. Aleš je vodil priprave za vzpon v Zahodnem grebenu, a se je nato posvetil gradnji šole za gorske vodnike v Nepalu, ki je po pogodbi morala biti zaključena istega leta (1979), kot je bil načrtovan vzpon na Everest. Leta 1981 je vodil odpravo v južno steno Lhotseja, ki je bila tedaj največji izziv svetovnemu alpinizmu. Dosegli so rob te razvpite stene. Svojo zadnjo odpravo je Aleš vodil leta 1984 – na osem tisočak Manaslu. Jeseni istega leta se ni vrnil s helikopterskega poleta v Triglavske gore. Končala se je prva himalajska doba, minil je čas velikih odprav, a alpinisti vedno znova iščejo nova in vedno bolj strma pota, a vsa pota v veliki in visoki svet vodijo iz naših domačih, slovenskih gora.