2. novembra 1984 se Aleš ni vrnil s helikopterskega poleta proti Triglavu. Prijatelju iz Nemčije, Toniju Hiebelerju, ki je pisal knjigo Alpe z zraka, je želel pomagati pri posnetkih naših Julijcev. V soncu nad dolinsko meglo je tudi tistega jutra stara Triglavska Sfinga zarisala senco svojega kamnitega obraza na Steno. Zaslišala je rezek zvok motorja, a prvopristopnika v svojih skalah ni dočakala. Visoka pot, ki je vodila od Triglava do najtežjih himalajskh sten, je strmoglavila na pragu triglavskih gora.
Pot, ki je vodila od Triglava do Triglava, se je končala. Z njo se je končala tudi neka doba. Minil je čas velikih odprav. Minila je pionirska doba prvih vzponov v himalajskih stenah, kamor je Aleš Kunaver vodil prijatelje in jih vedno vse varno pripeljal domov. Njegov spomin so njegovi prijatelji in njihovi mlajši vrstniki počastili s spominskimi smermi v domačih gorah in v Himalaji:
- Kunaverjeva smer v Malem Mangartu, 1986 (Filip Bence – Peter Podgornik)
- Kunaverjeva smer v zahodni steni Trisula, 1987 (Slavko Frantar – Čopek, Janez Kastelec, Vlasta Kunaver (Aleševa hči), Sandi Marinčič, Vanja Matijevec Lado Vidmar – vodja)
- Slovenska smer v južni steni Lhotseja, posvečena Alešu Kunaverju, 1990 (Tomo Česen)
Novi rodovi naših alpinistov vedno znova iščejo nova in vedno bolj strma pota v vseh gorstvih sveta, a vsa pota v veliki in visoki svet vodijo iz naših domačih, slovenskih gora.