ŠOLA V MANANGU

SLOVENSKA ALPINISTIČNA ŠOLA ZA NEPALSKE GORSKE VODNIKE V MANANGU

Legendarno ljudstvo Šerp je v prvi dobi osvajanja Himalaje pokazalo svoje izjemne sposobnosti – vzdržljivost, trdoživost in prilagojenost na velike višine. Ko pa je okoli leta 1970 zgodovina Himalaje prehajala v svoje drugo obdobje, ko alpinisti niso bili zazrti le v himalajske vrhove, ampak tudi v himalajske stene, se je položaj domačinov, kot spremljevalcev alpinističnih odprav, bistveno spremenil. Ko je bilo treba priti na vrh po naravnih dostopih, so Šerpe korakali na čelu odprav, v stenah pa so postali le nosači, ki so alpinistom prenašali tovore od tabora do tabora. V tej vlogi višinskih nosačev pa je zanje postalo spremljanje odprav smrtno nevarno, saj so v stene vstopali brez alpinističnega znanja. Vse več in več domačinov je ostajalo v gorah. Ob vseh teh nesrečah, ko so izgubljali svoje najboljše može, so Šerpe izgubljali tudi legendarnost svojega imena. Beseda Šerpa, pisana z veliko začetnico, je nehala predstavljati ime legendarnega visokogorskega ljudstva, ampak je postala pojem šerpe – nosača (pisano z malo začetnico).
Naši alpinisti so bistveno posegli v zgodovino Himalaje ravno v tem prelomnem obdobju, ko so se himalajski cilji premaknili z vrhov v stene.
Leta 1968, med odpravo na Anapurno, sta Aleš Kunaver in dr. Jože Andlovic zaskrbljeno gledala trojico Šerp, ki si niso znali natakniti derez in niso znali uporabljati cepina. Aleš se je tedaj odločil, da je treba v Nepalu ustanoviti šolo, ki bo neukim domačinom dajala alpinistično znanje. Vendar, kako zgraditi šolo v dolini na koncu sveta, kamor je treba vsako vrečo cementa prinesti na hrbtu sedem dni hoda daleč!? Misel se je zdela utopična, a prijatelji so poznali Aleša kot vizionarja, ki uresničuje svoje vizije. Uspelo mu je pri Jugoslovanskem solidarnostnem skladu dobiti denar za šolo, ki bo imela cilj alpinistično usposobiti domačine za vstop v himalajske stene in jih usposobiti tudi za gorske vodnike.
Aleš se je vrgel v delo z vso svojo energijo, a začeli so se zanj naporni dnevi. Kljub službi komercialnega direktorja tovarne Avtomontaža in kljub družini je vzporedno vodil dva himalajska projekta: vzpon na Everest in gradnjo alpinistične šole v Manangu. Po pogodbi financerja so morala gradbena dela na šoli biti zaključena leta 1979, zgodilo pa se je, da je za leto 1979 prišlo tudi od nepalskih oblasti dovoljenje za vzpon na Everest. Aleš je nenadoma stal pred najtežjo dilemo v svojem življenju: Everest ali šola v Manangu? Osem mesecev pred odhodom odprave se je odločil za šolo. »Everest je cilj, Manang pa je poslanstvo! Odprava je ob koncu zaključena, šola pa je nekaj trajnega,« je ob tem dejal. Alpinistična šola naj revnim, neukim nosačem prinese lepši jutri! Če si je še tako želel voditi tovariše v novo smer, ki jo je našel v zahodnem grebenu Everesta, je vodstvo odprave predal Tonetu Škarji, sam pa se je zagrizel v delo za gradnjo šole.
Ob gradnji šole je bilo treba rešiti stotine problemov. Delavci so lahko delali na šoli le kadar ni bilo nujnih poljskih del, težave so bile tudi z orodjem – motorne žage niso poznali. Kljub vsemu je šola, preprosta enonadstropna kamnita hiša ob jezeru pod Anapurnami vztrajno rasla in postala imenitno poslopje, ki mu ob času gradnje daleč naokrog ni bilo para. Grajena je bila z zares velikimi napori njenega pobudnika in njegovih prijateljev. Leta 1979 je v še ne povsem dograjenem šolskem poslopju potekal prvi tečaj šolanja nepalskih gorskih vodnikov in istega leta so tudi naši alpinisti stopili na vrh Everesta.
V oktobru 1981 je na srečanju Mednarodne alpinistične zveze UIAA v Švici Aleš poročal, da šolanje nepalskih gorskih vodnikov v Nepalu že poteka. Svetovna alpinistična elita, zbrana na tem srečanju, je bila navdušena. Vsi so se zavedali, da to pomeni konec obdobja tragičnih nesreč domačinov v himalajskih stenah. Na tem sestanku je Aleš dobil kandidaturo za naslednjega predsednika Komisije za alpinizem pri tej svetovni organizaciji. Volitev ni dočakal.
Po Kunaverjevi smrti v helikopterski nesreči v novembru 1984, je dvanajst let šolo v Manangu vodil Kranjčan Peter Markič, za njim pa Kamničan Bojan Pollak. Oba sta vrhunska alpinista in himalajca. Tisoče ur dela sta podarila mananški šoli. Pod njunim vodstvom se je šolanje domačinov nadaljevalo, četudi je bila državna finančna pomoč ukinjena. Celih 35 let pa v naši deželi tudi ni zmanjkalo požrtvovalnih alpinistov in zdravnikov, prostovoljcev, ki so bili pripravljeni porabiti svoj dopust in opremo, da so lahko brezplačno dajali svoje znanje nepalskim gorjancem. Za gorske vodnike so usposobilli več kot 900 domačinov, vaških fantov, ki so pred vstopom v slovensko alpinistično šolo poznali le en sam poklic – nosač. Danes so mnogi med njimi vodilne osebnosti nepalskega turizma. Postali so lastniki turističnih agencij in organizatorji alpinističnih odprav ter turističnih trekingov. Hvaležno priznavajo, da je današnji nepalski turistični bum zrasel v šoli v Manangu.
Z diplomo slovenske alpinistične šole nepalskim domačinom ni težko najti zaslužka pri himalajskih odpravah. V stene svojih gora vstopajo kot enakovredni plezalci tujim alpinistom. Šolani so tudi kot gorski vodniki turističnim trekingom. Nič več ne sledijo tujim turistom kot kuharji in nosači, ampak stopajo na čelu skupin, usposobljeni za njihove vodiče.
V 35 letih se je v slovenski alpinistični šoli v Manangu zvrstilo 43 slovenskih inštruktorjev alpinizma ter 14 zdravnikov. V Manangu so poučevali po skrbno pripravljenem programu, vmes pa na šoli popravljali streho, žagali, tesarili, kleparili, barvali, zidali, betonirali in – pisali učbenike! Tudi učbeniki so bili napisani, narisani in natisnjeni samo ob dobri volji in iznajdljivosti avtorjev ter nekaj sponzorjev. Največje zasluge ima tu dolgoletni vodja šole Bojan Pollak. Ti učbeniki, ki so jih pripravili naši vrhunski alpinisti, gorski reševalci, gorski vodniki in zdravniki so tako kvalitetni, da bi si človek samo želel, da bi košček znanja iz teh odličnih učbenikov dobila tudi naša šolska mladina.
Po 35 letih je Slovenska alpinistična šola v Nepalu izpolnila svoje poslanstvo. Uradno je šolo v Manangu nepalska planinska organizacija (Nepal Mountaineering Association) prevzela sicer že leta 1980, vendar se je sodelovanje z neposredno pomočjo nadaljevalo vse do leta 2013. Takrat je bil zadnji tečaj, na katerem je sodeloval tudi slovenski inštruktor. Vendar je tokrat, kakor tudi nekaj zadnjih let, bil bolj kot svetovalec oz. opazovalec, saj so Nepalci že toliko usposobljeni, da popolnoma suvereno in kvalitetno izvajajo usposabljanje, ne samo na tečajih osnovnih planinskih veščin, ampak tudi natečajih za gorske vodnike z mednarodno licenco.
Gotovo na svetu ni veliko projektov mednarodne pomoči, ki bi trajali 35 let in jih nebi sestavljalo nič drugega kot le požrtvovalno, prostovoljno, brezplačno podajanje znanja po vzorcu stare filozofije, ki jo je šoli postavil Aleš: »Ne daj mi samo ribe, nauči me ribariti!« Naši državi pa je slovenska alpinistična šola v Manangu prinesla trajni ugled v alpinističnem svetu.

Comments are closed