GORSKI REŠEVALEC

V letih po drugi vojni, ko privatnih telefonov skoraj ni bilo, so klice na pomoč, ki so prihajali z gora, med reševalce raznašali miličniki na motorjih.
»Ena-tri-pet« je šifro za nujno reševalno akcijo zaklical miličnik in že je na motorju oddrvel do stanovanja naslednjega gorskega reševalca. Hitro! Hitro! Nahrbtnik je že pripravljen, še skok na kolo in na zborno mesto, ki so ga v tistem času ljubljanski gorski reševalci imeli na Trgu revolucije. Nekaj reševalcev je imelo motorje in že so drveli iz mesta.
Ob takih reševalnih akcijah se je Kunaver začel ukvarjati z mislijo: Zakaj moramo ponesrečenca vedno spuščati po steni navzdol, ne glede na težavnost spusta. Včasih je bil rob stene bližji kraju nesreče in sestopi na drugo stran gore so običajno lahki. Aleš Kunaver, študent strojništva, si je zato zapičil v glavo misel, da je treba izumiti nekaj, da bi reševali ponesrečenca po steni navzgor.
Bilo je leto 1957. Aleš Kunaver je sedel za risalno tablo in narisal reševalni boben (vitel), skupaj z nekim kovačem izdelal prototip zanj in že naslednje leto je bil med reševalci, ki so reševali Dušana Kukovca in Iva Reya iz stene Turske gore. Tako je bilo uspešno izvršeno prvo reševanje naše GRS, ko reševalcem ni bilo treba spuščati ponesrečencev po steni navzdol. Krajša in ugodnejša smer reševanja je bila po steni navzgor.

Vitel
Leta 1959 je Aleš Kunaver s svojim reševalnim bobnom sodeloval na evropskem kongresu gorskih reševalcev v Bernini. O tem kongresu je dne 19. junija 1959 poročal časopis Delo:
Odlično se je obnesel nemški model, po preprostosti prednjači švicarski, toda naš je na koncu presegel vsa pričakovanja pri reševanju v najbolj izpostavljeni steni.
Ko pa so v Bernini pripravljali seznam obvezne opreme, ki jo je predpisovalo Mednarodno združenje gorskih reševalcev IKAR, se je na ta spisek uvrstil manj uspešen model tuje konstrukcije.
Potem ko je Alešev reševalni boben »presegel vsa pričakovanja«, ko je bil na evropskem srečanju gorskih reševalcev v Bernini deležen vsega občudovanja, ko je dosegel najboljše rezultate v konkurenci z vsemi podobnimi napravami, ko je dobil Prešernovo nagrado za študente, ko je nekajkrat pomagal reševati življenja v gorah – so ga zavrgli. Hladna prha za zagnanega mladega konstruktorja, a ne dovolj hladna , da ne bi vse življenje dopolnjeval in izpopolnjeval alpinistične opreme. Reševalni boben je kljub vsemu patentiral. Svoj izum je v patentni dokumentaciji utemeljil takole:
»Vedno pogostejše nesreče v stenah so terjale konstrukcijo dvigalne naprave za dviganje ponesrečenca in reševalnega moštva z jekleno vrvjo. Obravnavana dvigalna naprava je jugoslovanski prispevek akciji Mednarodne gorske reševalne službe (IKAR) za rešitev problema dviganja. Prototip je bil z uspehom preizkušen julija 1959 na kongresu IKAR v Bernini v Italiji. Vlačilni boben je uporaben tudi pri žičnicah, dvigalih, rudniških in podobnih transportnih napravah.«
Patentna pisarna je izum registrirala pod imenom:
Reševalni boben – ročno izdelan prototip, patentirana konstrukcija Aleša Kunaverja, 1959
Rescue winch – handmade prototype, patented construction by Aleš Kunaver, 1959

Comments are closed.