Slovenska trilogija v pionirski dobi himalaizma
»Če zamudiš vlak, moraš teči hitreje kot vlak.«
Pod vodstvom Aleša Kunaverja so v pionirski dobi slovenskega himalajizma naši alpinisti iz himalajskih začetnikov (Trisul 1960) v petnajstih letih zrasli v najboljše alpinistično moštvo na svetu (Makalu 1975). V svetovni alpinistični zgodovini ta dosežek nima primerjave.
Ko so leta 1960 naši alpinisti prvič videli Himalajo, so bili tam doseženi vrhovi že vseh osemtisočakov. Naš alpinizem je zamudil prvi himalajski vlak. Štiriindvajsetletni Aleš, član odprave na Trisul, je tedaj izrekel misel: »Če zamudiš vlak, moraš teči hitreje kot vlak!« Zamudili smo čas prvih pristopov na najvišje vrhove sveta, zato so se naši vrhunski alpinisti zagrizli v trše orehe kot so himalajski vrhovi, vstopili so v stene himalajskih vrhov.
Prijatelji so Aleša imenovali bara sab, kar v jeziku himalajskih domačinov pomeni vodja. Imenovali so ga tudi vizionar, ker je razvoj alpinizma videl daleč naprej (leta 1962 je začel načrtovati vzpon v južni steni Lhotseja). Tuji alpinisti so ga imenovali tehnokrat, to pa zato, ker so bile odprave, ki jih je vodil, natančno, sistematično, tehnično načrtovane. Za vsako odpravo je porabil eno ali dve leti priprav. Vse je bilo vnaprej načrtovano, predvideno, preračunano in narisano na diagramih.
»Bilanca » pionirskega obdobja slovenskega himalaizma je neverjetna:
tri prvenstvene smeri v stenah treh osemtisočakov – Makalu, Everest, Lhotse. Aleš je vodil odprave v južno steno Makaluja in Lhotseja in bil je načrtovalec odprave v zahodni raz Everesta. V tistem času jugoslovansko himaljsko moštvo veljalo kot najboljše in najbolj uigrano alpinistično moštvo na svetu. Odlik, ki so potrebne za dejanja, ki jih je zmoglo to moštvo, ne morejo doseči posamezniki, niti rod, ki mu pripadajo. Korenine takih sposobnosti so globlje in starejše. Strmi vzpon slovenskega alpinizma se je začel v tistih davnih dneh, ko so se štirje srčni Bohinjci ozirali proti vrhu Triglava, ko je bosonogi Trentar utiral prvo pot čez Triglavsko steno, ko je utrujeni Joža zabijal zadnji klin »v meglo« nad legendarnim triglavskim stebrom, ki je tedaj dobil ime Čopov steber.
K posvečenemu vrhu troglave gore že dolga desetletja vsako leto znova roma množica romarjev. Vsak Slovenec nosi s seboj tiho željo, da bi vsaj enkrat v življenju stal vrh Triglava. Tudi ta tiha želja je nekaj edinstvenega za naš narod. Ravno iz nje rastejo posamezniki, ki v najvišjih gorstvih sveta pomikajo meje mogočega vedno višje. Najvišji in najdaljši skok je prav gotovo naredila pionirska doba slovenskega himalaizma. Naši prvi himalajci so se s Triglava povzpeli na himalajske osemtisočake. Za daljši in višji skok je na zemeljski obli zmanjkalo daljav in višav.
PRVA SREČANJA S HIMALAJO
TRIGLAVSKA SFINGA – ZADNJA UGANKA TRIGLAVSKE STENE
Za prvi povojni rod slovenskih alpinistov je v Triglavski steni ostala le še ena, zadnja uganka – Sfinga. Ta mogočni steber je odbijal vsa dolgoletna obleganja in ko so naši prvi himalajci odhajali na Trisul, je Sfinga še vedno metala na Triglavsko steno senco svojega nedotaknjenega obraza.
TRISUL, 1960 – PRVI SLOVENSKI HIMALAJSKI VRH
V marcu 1960 se je sedem članov naše prve himalajske odprave vkrcalo na ladjo, ki jih je preko Sueza pripeljala v Indijo. Njihov cilj je bil sedemtisočak Trisul v indijski Himalaji. Dosegli so vrhova Trisula II in III. po prvenstveni smeri. Član odprave, Aleš Kunaver, je na tej odpravi posnel film, ki je naslednje leto prejel priznanji na dveh filmskih festivalih v Trentu in v Beogradu.
DEŽELA ŠERP, 1962
Leta 1961 je navezi Aleš Kunaver – Mik Drašlar uspela prvenstvena smer v Sfingi. Leta 1962 se je Aleš Kunaver s prijateljem Zoranom Jerinom odpravil na pot po Nepalu, na ogled ciljev za prihodnje odprave in obenem posnel film o Šerpah.
Ta zanimiv film pa se je na nepojasnjen način izgubil. Pred tremi leti je bil slučajno najden. Film prikazuje prvinsko življenje Šerp v času, ko se jih še ni dotaknila Zahodna civilizacija. Na poti po Nepalu je Aleš prvič videl južno steno Lhotseja, ki jo je postavil na obzorje slovenskega alpinizma, in to v času, ko so bile himalajske stene še tabu.
TRIGLAV ČOPOV STEBER, 1968 – PRVI ZIMSKI VZPON
V Triglavski steni je na slovenske alpiniste čakala še ena naloga: Čopov steber v zimskem času.
V strahu, da nam v tej najlegendarnejši smeri naših gora prvenstva ne bi odnesli tuji alpinisti, je naveza Belak-Kunaver-Sazonov osem dni vztrajala v steni in dosegla njen rob. Do danes je to ostal najtežji vzpon v naših gorah. Vzpon je dokumentiran na cca 150 diapozitivih in slikah.
HINDUKUŠ, 1968 – PRVI SLOVENCI V AFGANISTANSKIH GORAH
Pred resnim vstopom v himalajske gore so se štirje naši vrhunski alpinisti pod vodstvom Aleša Kunaverja podali med šesttisočake Hindukuša. Na pot so se odpravili z dvema kombijema. Sledili so poti Marka Pola.
Uspehi na tej odpravi so jim je bistveno dvignili samozavest. V Hindukušu in na poti do tja je Aleš posnel zanimiv film.
PRVIČ V NAJVIŠJIH DOMOVANJIH BOGOV
Na nenavaden način je družica boga Šive, enega od treh najvišjih hindujskih bogov, spremljala našo prvo himalajsko pot: Prvi slovenski himalajski vrh Trisul je sosed gore Nanda Devi, kjer Šivova soproga domuje v podobi mile Nanda Devi. Trisul je Šivovo orožje. Zapičil ga je poleg Nandine gore kot varuha lepe boginje.
Leta 1969 so bili naši alpinisti na Anapurni. Tudi Anapurna je gora Šivove soproge, a tu nastopa kot dobroljiva boginja rodovitnosti.
ANAPURNA II , 7937 m – 1968 – PRVI SLOVENSKI SEDEMTISOČAK,
- PRVI SLOVENSKI ZDRAVNIK NA HIMALAJSKEM VRHU,
- DOTLEJ NAJVIŠJA »ORDINACIJA« NA SVETU,
- PRVO MEDNARODNO PRIZNANJE
Na poti vzpona slovenskega alpinizma je imela odprava na Anapurno pomen predvsem v tem, da so naši vrhunski alpinisti na tej odpravi našli svoj lasten tip odprave, ki je odstopal od tujih vzorcev. Predvsem so se oblikovali v odlično moštvo. Dosegli so vrh Anapurne II in IV in si s tem prislužili oceno Mednarodne alpinistične zveze UIAA: najboljši dosežek nepalske jeseni 1969.
O vzponu na Anapurno in o poti do nje je Aleš Kunaver, ki je vodil odpravo, posnel film.
MAKALU 8457 m, 1972 – PRVI SLOVENSKI OSEMTISOČAK,
- PRVA SLOVENSKA HIMALAJSKA STENA (DRUGA NA SVETU!)
- PRVIČ ČEZ 8000 m
V bazi pod Makalujem so leta1972 so naši alpinisti začrtali smer razvoja slovenskega alpinizma.
Stali so pred dilemo: usmeriti korak proti vrhu Makaluja po že znani poti ali vstopiti v neznano steno. Stena osemtisočaka je leta 1972 pomenila vstop v novo poglavje himalajske zgodovine. Naši alpinisti, ki so zamudili obdobje osvajanja vrhov osemtisočakov, so se lotili trših orehov, kot so vrhovi osemtisočakov. Vstopili so v steno osemtisočaka in jo preplezali skoraj do vrha. S tem vzponom so razburili alpinistični svet, ki ni verjel, da bi tak podvig zmogli alpinisti, ki so pred dvanajstimi leti šele prvič videli Himalajo. Naslednje leto (1973) so v Makalujevo steno vstopili Avstrijci z Messnerjem in leto pozneje še mednarodna odprava. Oboji so se morali obrniti cca 500 m niže od točke, ki jo je dosegla naša odprava leta 1972.
Na Makaluju sta snemala Aleš Kunaver in Matija Maležič.
MAKALU, 1975 – PRVI SLOVENSKI VRH OSEMTISOČAKA
- PRVA PRVENSTVENA SMER V HIMALAJSKI STENI
- PRVI SLOVENSKI SVETOVNI REKORD (VRH BREZ KISIKA)
- PRVIČ NA SVETOVNEM VRHU
Makalu 1975 je bil en sam velik uspeh – sedem alpinistov na vrhu prek stene, eden med njimi brez kisika, je bil dosežek, ki je postavil slovenski alpinizem v središče velike himalajske arene.
Makalu je gora Maha Kali, Velike boginje, Šivove družice, a Maha Kali je njena najbolj zla podoba. Vendar tudi kot srhljiva Kali je bila boginja našim plezalcem milostna. Dvakrat jih je vse žive izpustila s svoje gore. Leta 1975 jim je dovolila največjo zmago, in to ravno na dan njenega praznika (5. nov. 1975).
EVEREST IN ŠOLA ZA GORSKE VODNIKE
V prvi dobi osvajanja himalajskih vrhov so domačini s svojo vzdržljivostjo in odpornostjo presegali sposobnosti tujih obiskovalcev nepalskih gora, a ko so v začetku sedemdesetih let prišle na vrsto stene, se je začelo obdobje pogostih nesreč zaradi alpinističnega neznanja. Šolanje višinskih nosačev je postala edina možnost, ki bi preprečila njihove nepotrebne smrti v gorah in jim dala spet veljavo. To je bil tudi čas, ko so v Himalajo začeli hoditi ne le alpinisti, ampak vse večje množice turistov, ki so potrebovale usposobljene vodnike.
Aleš Kunaver se je z vso svojo energijo vrgel v delo za gradnjo alpinistične šole v Nepalu. Denar za gradnjo je dobil pri Jugoslovanskem Skladu za pomoč deželam v razvoju. Sočasno kot gradnjo nepalske alpinistične šole je Aleš vodil tudi priprave za vzpon na Everest. Zgodilo pa se je, da je bilo izdano dovoljenje za vzpon na Everest za leto 1979, istega leta pa je po pogodbi morala biti tudi končana gradnja šole. Aleš je stal pred najtežjo dilemo svojega življenja: Everest ali šola! Odločil se je za šolo. »Everest je cilj, šola pa je poslanstvo,« je zapisal.
Leta 1979 je v samotni dolini pod Anapurnami stalo kamnito poslopje in v njem je stekel prvi pouk za domačine. Ko je leta 1980 Aleš kot predstavnik Jugoslavije na sestanku Mednarodne alpinistične zveze UIAA v Zurichu poročal o nepaljski alpinistični šoli, je doživel navdušenje svetovne alpinistične elite. Na tem sestanku je tudi dobil kandidaturo za predsednika Mednarodne komisije za alpinizem VIAA. Volitev ni dočakal.
Ves čas gradnje in organizacije pouka v mananški šoli je Alešu stala ob strani vrsta prijateljev, vrhunskih alpinistov. Šoli so ostali zvesti vse do danes. Po Aleševi smrti leta 1984 je vodstvo šole prevzel Peter Markič iz Kranja in jo vodil celih deset let. Sedaj skrbi zanjo Bojan Pollak iz Kamnika. Dolg bi bil spisek desetin prijateljev, ki so pripravljeni leto za letom hoditi v Manang, žagati, tesati in zidati in ob tem poučevati in prikazovati pomembna znanja, ki naj iz domačina nosača naredi vodjo turističnih skupin in šolanega alpinista.
Petindvajset let že deluje šola v Manangu, izšolala je več kot 500 gorskih vodnikov. Žal so nadaljevalne tečaje prevzeli Francozi, ker naši alpinisti brez državne podpore le s svojim prostovoljnim delom, nadaljevalnih tečajev niso mogli izpeljati.
Najpomembneje je, da se z znanjem, ki ga dobe v šoli v Manangu, domačini z alpinističnih odprav varno vračajo domov, in da ob trekingih ne hodijo za skupino tujih turistov, kot njihovi nosači in kuharji, ampak stopajo pred skupino, kot vodje in poznavalci svoje dežele.
Šola za gorske vodnike je delo, ki so ga naši alpinisti pustili v Nepalu in pomeni trajno vrednoto za domačine in trajni ugled naše dežele.
EVEREST – 8848 – 1979
Aleš Kunaver je od leta 1972, ko je nepalske oblasti prvič zaprosil za dovoljenje za vzpon na Everest, vodil projekt odprave na Everest. Leta 1978, ko je bila že vsa »papirna vojska» zaključena, ko je bilo članstvo določeno, oprema v polnih pripravah, ko je na skici že zarisal smer po zahodnem grebenu in narisal vse načrte za aklimatizacijo in premike navez na gori, je Aleš predal celotno dokumentacijo in vodstvo Tonetu Škarji.
Istega leta kot so tekla zadnja gradbena dela na šoli in se je začel prvi tečaj, so Aleševi prijatelji začrtali prvenstveno smer po zahodnem grebenu na Everest in prinesli z odprave bogato filmsko gradivo.
Smer po zahodnem grebenu na Everest še danes slovi kot najtežji dostop na vrh.
ČEZ MEJE STAREGA ALPINIZMA
LHOTSE, 8516 m – 1981 – PRVIČ ROB JUŽNE STENE
V letih od 1970 dalje je bila južna Lhotsejeva stena največji alpinistični izziv na svetu.
Postala je tekmovališče svetovne alpinistične elite in dobivala ocene: »pošast«, »stena plazov«, »problem za leto 2000«. Lhotsejeva stena slovi predvsem po težkih vremenskih razmerah, ker je to prva velika naravna pregraja vetrovom in oblakom na njihovi poti od Indijskega oceana proti severu. Naša odprava je v 64 dneh imela samo štiri dneve brez sneženja.
Aleš Kunaver, ki je vodil odpravo, se je na ta podvig pripravljal dvajset let. Od leta 1962, ko je Lhotsejevo streno videl prvič, je študiral možnosti prehoda po tej nenavadni steni, kjer plazovi ne poznajo voznega reda. Na fotografijo stene je zarisal smer s tremi izstopnimi variantami. Dve vodita na vrh, tretja pa na rob stene na zahodnem grebenu.
Po 64 dneh je našim alpinistom uspelo preplezati steno po tretji načrtovani varianti.
Svetovni alpinistični tisk je ta dosežek z navdušenjem sprejel – »fantastic, grossartig, incredibile, superato …
Prestop čez meje starega alpinizma«.
MANASLU, 8165 m – 1984 – ENA PRVIH ODPRAV V ALPSKEM SLOGU
Po letu 1980 se je začelo novo poglavje v zgodovini himalajizma, ki ne pozna več velikih odprav, ki so opremljale stene s kilometri pritrjenih vrvi in postavljale tabore. Začenja se obdobje majhnih, gibčnih odprav, ki osvajajo himalajske stene v alpskem slogu – enako kot v evropskih Alpah.
Na Manaslu je Aleš vodil malo splitsko-ljubljansko odpravo 4 članov. Ko jim je plaz odnese večino opreme, je Aleš dal prijatelju svoj kuhalnik in čutarico – saj je to edina pot do vode v Himalaji – in mu odstopil mesto v navezi, namenjeni na vrh. Na vrh naj bi prišla en Splitčan in en Ljubljančan. Aleš je ostal v šotorčku sredi stene kot zaščitnica vršne naveze. Ko se je vršni navezi naslednje jutro zlomil cepin, je Aleš nesel svoj cepin na višino nad 7000 m, nato pa obrnil korak navzdol. Najtežji korak njegovega življenja. Vse življenje je sanjal o vrhu osemtisočaka, sedaj pa ga je podaril prijateljema.
TRIGLAV
2. novembra se Aleš ni vrnil s helikopterskega poleta proti Triglavu. Nad dolinsko meglo je tudi tega jutra stara Sfinga zarisala svoj pravilno izklesani kamniti obraz na Triglavsko steno, a svojega prvopristopnika ni dočakala.
