NEPAL, (4. 4. – 15. 5. 1984) – 8163 m
Šestnajsta jugoslovanska himalajska odprava,
ena prvih odprav v alpskem slogu
Novo poglavje v zgodovini himalajizma po letu 1980 so bile majhne, gibčne odprave, ki po stenah niso več napenjale vrvi in postavljale višinske tabore, ampak so vstopale v himalajske stene enako kot v stene v Alpah – v alpskem stilu, s šotorčkom v nahrbtniku.
Na Manaslu je Aleš vodil 4-člansko splitsko-ljubljansko odpravo. Ko jim je plaz odnesel večino opreme, je Aleš dal prijatelju svoj kuhalnik in čutarico, predmeta, brez katerih v himalajskih višavah ni mogoče preživeti. Nato je kot zaščitnica vršni navezi štiri dni preživotaril v šotorčku sredi stene in se v njem boril s plazovi in žejo. Prazni butanski bombi je izrezal dno, položil vanjo svečko in lovil kapljice voska in kapljice vode. Ko je po radiu zvedel, da se je prijateljema zlomil cepin, jima je naslednje jutro prinesel svoj cepin na višino skoraj 7000 metrov, nato pa obrnil korak navzdol. Najtežji korak v njegovem življenju. Vedel je, da je bila to njegova zadnja priložnost za vrh. Na Manasluju je bil star 49 let. Vse življeje je sanjal o vrhu osemtisočaka, sedaj pa ga je podaril prijatelju in ostal zvest svojemu načelu: »Naloga vodje je, prijatelje voditi na vrh, ne sebe!« V pismu, ki ga je pisal domov iz tistega šotorčka, pa je priznal, da temu svojemu načelu plačuje tiho, a težko ceno.
Cilj: Vrh Manasluja po dveh smereh: po južni steni in po zahodnem razu
Čas: pomlad 1984
Člani:
Stipe Božić
Viki Grošelj
Aleš Kunaver (vodja)
Edo Retelj
Dosežki:
Dosežen vrh po južni steni, 4. 5. 1984 – ponovitev Tirolske smeri v južni steni Manasluja
